Janis Varufakis: 2025 se bo v zgodovino vpisalo kot leto, ko se je Evropa razkrojila

"Bodite ponosni na Slovenijo," je pred polno dvorano Cankarjevega doma uvodoma dejal Janis Varufakis. Ko je z letalom pristajal na brniškem letališču, je namreč čutil hvaležnost, da prihaja v državo, ki se je kot ena od redkih evropskih držav v zadnjih nekaj dneh ostro zoperstavila, tako Varufakis, genocidni proslavi. Potem ko je Evropska radiodifuzna zveza (EBU) sporočila, da bo Izrael prihodnje leto lahko sodeloval na evrovizijskem tekmovanju, je namreč Slovenija svojo udeležbo odpovedala.

"Želim si, da bi imela tudi moja država dovolj poguma, da bi storila kaj podobnega," je dodal Varufakis, ki se je v Ljubljani prvič mudil že kot 10-letni otrok leta 1970. Njegova mati in oče sta namreč bežala pred kremplji fašizma, v katere je bila ujeta njegova domovina. "Vsakič, ko slišim, da Ukrajina ne more biti svobodna, dokler ne postane članica Nata, se spomnim, da je bila tudi Grčija članica Nata, pa je mojega očeta sredi noči vseeno ugrabila tajna policija," se spominja.

Pripovedovalec zgodb, ki piše, ko je depresiven

Preden je Varufakisa doletela svetovna slava, ko je med vrhuncem grške finančne krize v vladi Sirize usmerjal krmilo finančnega ministrstva, je bil samooklicani liberalni marksist že uveljavljeni ekonomist in akademik. V 90. letih je izdajal strogo akademska teoretska dela, v novem tisočletju pa je začel pisati knjige, ki so dosegale široko občinstvo.

Ena prvih tovrstnih je bila knjižica 'Ta svet je lahko boljši: kako sem hčeri razložil gospodarstvo', kjer je na otroku razumljiv način razložil bistvo kapitalizma ter brez akademskih izrazov iskal odgovor na vprašanje, zakaj je v svetu toliko neenakosti. "Gre za pravljico, ki pokaže resničnost o kapitalizmu. Nastalo je pravzaprav dolgo pismo moji hčerki, ki ga ona, mimogrede, ni nikoli prebrala," je pojasnil.

Sledili sta 'In šibki trpijo, kar morajo?', s podnaslovom 'Evropska kriza in ameriška ekonomska prihodnost' ter 'Je tu kakšen odrasel? Moj boj z evropskim globokim establišmentom', kjer so zbrani njegovi svojevrstni politični spomini na dramatično prvo polovico leta 2015, ko je bil grški finančni minister. Po slednji je legendarni francoski režiser grškega rodu Constantin Costa-Gavras leta 2019 posnel tudi film. Nato pa je izšlo nedavno v slovenščino prevedeno delo 'Tehnofevdalizem', ki ga je napisal kot pismo in poklon očetu, ki mu je, kot piše v posvetilu, pokazal, da je vse, kar je pomembno, prežeto s svojim nasprotjem.

Kot je pojasnil Varufakis, ga je leta 2023, ko je preživljal najslabše leto svojega življenja – poleg grozodejstev, ki so se (ponovno) začela v Gazi in Ukrajini, je njegova politična stranka izpadla iz parlamenta – preplavil občutek krivde, saj je napisal pismo hčerki in očetu, pisma mami, ki je bila njegova prva politična mentorica, pa se še ni lotil. In ker, kot pravi sam, ko je depresiven najraje piše, se je lotil pisanja nečesa, kar sprva ni bilo mišljeno kot knjiga, na koncu pa je luč sveta ugledala njegovo pravkar izdano delo 'Dvigni duha! Nauki iz stoletja upora' (ang. Raise Your Soul: A Family History of Resistance), ki je v petek doživelo premierno predstavitev ne le v Sloveniji, temveč na celotnem Balkanu. Nastal je poklon njegovi mami in vsem ženskam, ki so bistveno vplivale na njegovo življenje.

Varufakis v svoji najbolj osebni knjigi doslej pripoved začne s spominom na mater Eleni, ki sega v september 1969, slabo leto, preden so z družino obiskali Ljubljano, Spominja se obiska materinega starejšega brata Panayisa, njegovega "najljubšega strica", ki je kot politični zapornik, ki se je zoperstavil vojaški diktaturi, po tednih zasliševanj in mučenja pristal v zaporu. Obisk strica je le en od dogodkov, ki so Varufakisa zaznamovali, ob tem pa je vsa ta leta v sebi ohranil spomin na materine besede, ki mu jih je izrekla po incidentu z uniformiranim vojaškim policistom, tedanjo grško verzijo gestapa: "Povzdigni svojo dušo, moj sin. /.../ Naj bo tvoja duša visoko, naj poleti nad njihovo umazanijo."

V pravkar izdani knjigi naslika zgodbo svoje matere, od časa, ko je bila še deklica, pa vse do trenutka, ko je spoznala njegovega očeta. Nato s pomočjo dnevniških zapisov, ki jih je našel po očetovi smrti, opiše zgodbo v Kairu rojene očetove matere Anne, ki je bila, kot je spoznal, članica Egiptovske feministične zveze. Tretje poglavje je posvetil svoji babici po materini strani Trisevgeni, četrto poglavje nameni babici njegove prve žene Georgii, ki pripoveduje zgodbo državljanske vojne, ter zaključi s poglavjem, posvečenim soprogi Danaë, s katero je zadnjih 30 let preživel vse, tudi dramatično in viharno obdobje finančne krize.

"Občutil sem nekaj krivde, ker me je feministična mama naučila, da si moški nimamo pravice prisvajati ženskih glasov. A po drugi strani sem bil edini, ki si je zapomnil njihove zgodbe. Če njihovih besed ne bi prenesel na papir, bi izginile v pozabo," je pojasnil.

Srečno in častno izgubljati

Janis Varufakis je skupaj s hrvaškim filozofom Srećkom Horvatom, ki je moderiral petkovo predavanje, tudi soustanovitelj gibanja Democracy in Europe movement (DiEM25), ki sta ga ustanovila v želji po "demokratizaciji Evrope". Slogan gibanja je namreč bil: Evropa se bo demokratizirala, ali pa se bo razkrojila, število 25 v imenu pa nakazuje, do katerega leta sta Evropi dala čas, da se reši, torej do leta 2025.

Ustanovila sta ga pred dobrim desetletjem, v času, ko so evropski voditelji uničevali sleherno možnost, da bi se Evropa lahko konsolidirala in poenotila, pravi in doda: "Moja država je bila poskusni zajec v distopičnem laboratoriju, kjer so preizkušali politike, ki so jim nato eksplodirale v obraz."

Kot se spominja, je tedaj ravno odstopil mesta grškega finančnega ministra in se je v berlinskem gledališču srečal s Horvatom. Levi politični pol je nanj vršil pritisk, naj ustanovi stranko, a se mu ideja ni zdela smiselna. "S čim pa naj bi prepričeval volilce? Glasuje zame, da naredim tisto, kar mi prejšnji mesec ni uspelo," se je pošalil. "Kot levičarji se nenehno premikamo od enega poraza do drugega, a to počnemo srečno in častno," je pojasnil in dodal, da ko politiki parlamente spremenijo v farso, ne ostane drugega, kot da se gledališča spremeni v parlamente.

"Veste, fašisti so pravi internacionalisti. Nemški fašisti imajo radi francoske, ti imajo radi španske itn. Pa tudi bankirji. Ti si med seboj izkazujejo popolno solidarnost in niso rasisti. Lahko imaš nigerijskega temnopoltega bankirja, švicarskega bankirja, ameriškega bankirja, azerbajdžanskega bankirja – vsi so kot bratje," meni Varufakis.

In tako se je začelo. Kot poziv, ali ni vendarle nastopil čas, da se tudi progresivci združijo in zasledujejo cilj vseevropske solidarnosti. Na prvo srečanje v berlinskem gledališču Volksbühne se je leta 2016 prijavilo več deset tisoč ljudi, od politikov do sindikalistov, prek videopovezave pa se je na ustanovnem srečanju z ekvadorske ambasade oglasil tudi Julian Assange.

Prvi dan je bil veliki uspeh, tudi devet let kasneje se gibanje še vedno trudi, a Evrope jim ni uspelo spremeniti. Kot je nadaljeval Varufakis, pa to v resnici nikoli ni bil njihov cilj.

"Nismo si niti zamišljali, da bi nam uspelo, saj, kot sem rekel, je za levičarje značilno to, da častno propadajo," je dejal, a ob tem izrazil upanje, da se morda zgodi čudež in bo zmaga nekoč vendarle v njihovih rokah. "Ključno je, da ne odnehamo in poskušamo še naprej. Življenje je le niz porazov, iz katerih občasno lahko vznikne kakšna fantastična zmaga, ki jo praznujemo," je zaključil.

Leto, ko se je Evropa razkrojila

A sedaj smo v izteku leta 2025, smo na točki, do katere naj bi se Evropa rešila, sicer ji grozi razkroj. Kot pravi Varufakis, je precej tragično, kako preroško napoved sta pred desetletjem s Horvatom zasnovala. Leto 2025 se bo namreč v zgodovino vpisalo kot leto, ko se je Evropa razkrojila. "Evropske unije ni več. Vidite jih, kako kot brezglave kokoši tekajo po Bruslju, Berlinu in Parizu. Njihova telesa se še gibljejo, a glave nimajo več," je opisal duh časa.

Kot pravi, Emmanuel Macron v resnici ni predsednik Francije, čeprav sedi v Elizejski palači, ne nadzoruje francoske vlade. Friedrich Merz, tako Varufakis, ne nadzoruje niti lastnega stranišča.

"Na čelu Evropske komisije imamo napol noro osebo, Ursulo von der Leyen, ki je tik pred začetkom genocida v Gazi v imenu Evropejcev v Izraelu pozirala pred tanki izraelskih obrambnih sil (IDF), za njo pa stoji Kaja Kallas, vodja naše zunanje politike, ki je tik pred nastopom funkcije vodilne evropske diplomatke aktivno pozivala k razkosanju Rusije."

Takšna je trenutna realnost Evrope, ki ima za seboj že dvajset let negativnih neto naložb, pravi Varufakis. Tistih, ki gradijo, je bistveno manj, kot tistih, ki ustvarjajo, Evropa pa enostavno ne more konkurirati Vzhodu.

Kot je še pojasnil Varufakis, se vedno bolj oddaljujejo od cilja, ki si ga je zastavila Unija, tj. od integracije, ki naj bi potekala na več ravneh. "Prvo raven integracije naj bi dosegli z enotnim trgom, ki bi zagotavljal, da ni razlike, ali prodajaš v Sloveniji, na Slovaškem ali v Španiji. Druga raven integracije naj bi uvedla skupno valuto, ki bi zagotovila, da si lahko denar kjerkoli v EU izposodiš z istimi obrestnimi pogoji in tveganji. Tretja, ključna raven, pa bi morala biti v tem, da ne obstaja t. i. slovenski ali francoski dolg," je naštel ob tem pa dodal, da se prav na vsaki od teh ravni premikamo v nasprotno smer od tiste, ki so jo organi Unije opredelili kot ciljno.

Oddaljujemo se od integracija in če smo lahko nekoč rekli, da je bila Evropa mirovni projekt, danes lahko trdimo, da gre za vojnega. "Družbena infrastruktura razpada, neenakost je eksplodirala, ob tem pa se do grla zadolžujemo, da bi lahko kupili tanke," je bil še oster. A ob tem je z optimizmom dodal, da še vedno obstaja možnost, da proces obrnemo, saj vedno lahko stvari naredimo drugače. "Eden najbolj radikalnih stavkov, kar sem jih kdaj slišal, je bil: "Vse bo drugače." In res je — lahko ravnamo popolnoma drugače kot zdaj."

Kaj pa si drugi svetovni voditelji mislijo o Evropi, se je vprašal Varufakis in odgovoril: "Nič. Evropa ne obstaja, ni relevantna. Imeli smo prav, ko smo pred desetimi leti v okviru DiEM25 rekli: Evropa se bo demokratizirala ali pa se bo razkrojila. Ampak to ne pomeni, da se zdaj počutimo zmagoslavne. Mislim, moraš biti res krut človek, da se počutiš zmagoslavnega, ko napoveš nekaj groznega in se to grozno potem tudi zares uresniči."

Kaj sledi?

Kot je pojasnil Varufakis, ga pogosto prosijo, naj napove, kakšna prihodnost je pred nami. "Sprašujejo me, kaj se bo zgodilo čez dve leti? Ali lahko zmagamo? Koliko časa bomo še čakali na socializem? A jaz ne napovedujem. To je moja zavestna filozofska in ideološka odločitev," je dejal in dodal: "Moje stališče je zelo jasno, ostro in idealistično: nimamo etične pravice napovedovati."

Kot je pojasnil grški ekonomist in avtor, imamo dolžnost napovedovanja le na področju naravnih pojavov. "Bo komet trčil v Zemljo? So na vidiku poplave? To so vprašanja, na katera lahko odgovorijo vesoljske agencije, astrofiziki in vremenoslovci po vsem svetu," je poudaril. V teh primerih znanstveniki z napovedovanjem in preučevanjem pojavov ter postavljanjem teorij ne vplivajo na potek dogodkov. Teorijo lahko presojajo torej zgolj z ozirom na dejstva, narava pa je zelo neusmiljen in objektiven razsodnik resnice postavljene teorije.

Pri družbeni teoriji pa ne veljajo enaki pogoji, vprašanje, ali bomo dosegli socializem, je tako družbeni pojav, ki je odvisen od tega, kaj bomo naredili. "To, kaj bomo naredili, pa je odvisno tudi od tega, kaj mislimo, da je sploh mogoče. Vrtimo se torej v zaprtem krogu: kar mislimo, da se bo zgodilo, vpliva na to, kar se dejansko zgodi, kar potem vpliva na to, kaj mislimo, da se zgodilo," je zaključil Varufakis in poudaril, da je tako vsak poskus napovedi nesmiseln. "Imamo etično dolžnost, da ne napovedujemo, temveč naredimo tisto, kar je prav."